Je čudovita oseba, do katere čutimo ogromno ljubezni, spoštovanja, pozitivnih čustev. Je edinstvena osebnost, samostojno bitje, ki hodi po svoji poti, mi ga le učimo, usmerjamo in spremljamo. Pravi mali čudež.
Da bo otrok lahko osebnostno in čustveno uspešen, je potrebno da je varno navezan na nas, starše. Njegove razvojne naloge in potrebe se spreminjajo skozi obdobja. Najbolj pomembno je, da mu vsak dan izkazujemo brezpogojno ljubezen, kar pomeni, da ga imamo radi takšnega kot je, da ga sprejemamo, sprejmemo in spoštujemo njegove napake in razlike. Od njega ne pričakujemo, da bo zadovoljeval naše potrebe in izpolnjeval naše želje.
Novorojenček
Novorojenček potrebuje ritem, zibanje, naš srčni utrip in telesni dotik, saj ga le-to pomirja in mu sporoča, da ni sam na svetu. Tudi dojenje pripomore k občutku varnosti, otroka pomirja ter mu prek telesnega stika olajša vstopanje v simbiozo in gradnjo občutka povezanosti.
Pozitivne izkušnje iz obdobja simbioze so pri otroku vir poznejšega zaupanja vase in v druge, zato je pomembno, da v tem obdobju ni prepuščen samemu sebi. V tej fazi je ključno, da smo mame navzoče ob otroku, da se z njim navezujemo oziroma da otrok dobi pozitivno izkušnjo.
Otrok
Otrok v prvih letih življenja še nima nevroloških zmožnosti za samo pomirjanje, te se morajo šele oblikovati. Posledično ga sleherno vznemirjenje, naj je negativno ali pozitivno, povsem preplavi, zato nujno potrebuje pomirjeno odzivanje nas odraslih, ki tako uravnavamo njegovo razburjenost. Hkrati z zorenjem se pomirjanje postopno vgradi v otrokovo možgansko strukturo in šele takrat otrok dobi sposobnost uravnavanja čustvovanja.
V zgodnjem obdobju se tudi poveča otrokovo zanimanje za mamo in zunanji svet. Ker še ne dojema, da mame obstajamo tudi takrat, ko nas ne vidi, je opaziti tudi prve znake separacijske tesnobe. Otrok se čuti najbolj varnega v našem naročju, od koder radovedno opazuje okolico, vendar se nenehno ozira tudi k nam in preverja ali smo navzoče. Varno raziskovanje okolja je potreba, ki se nadaljuje tudi v naslednjem obdobju.
Tedaj pa je že ključna tudi vloga očeta, ki je drugačen, z otrokom ravna drugače, vendar enako varno in naklonjeno.
S tem otrok dobi izkušnjo, da razlike predvsem bogatijo življenje in prinašajo različne izkušnje, niso pa ogrožajoče. To pa tudi otroka spodbudi, da stopi na pot osamosvajanja od globoke in vseobsegajoče čustvene navezanosti na mamo, ki ji pravimo simbioza.
V drugem letu starosti stopita v ospredje otrokovo samostojnejše raziskovanje in preizkušanje. Starši mu moramo dovoliti, da raziskuje, ne da bi bili pri tem pretirano zaščitniški. Pri tem mu postavljamo jasne meje, ki pa so obenem dovolj široke ter ponujajo trdnost in gotovost, da se bo pri eksperimentiranju počutil varno.
V drugi polovici drugega leta starosti želi otrok z nami deliti sleherno novo znanje in izkušnje. Starši s spodbujanjem in z veseljem ob uspešnem preizkušanju podpiramo njegovo čedalje večjo samostojnost. Ta se kaže tudi kot uporništvo, ki je v tem obdobju trening sposobnosti, kako reči ne, kako postaviti svoje meje.
Če vidimo v tem zgolj kljubovanje in ne poti v samostojnost, zaradi česar se z otrokom zapletamo v bitko za oblast, mu lahko takšna izkušnja pozneje v življenju onemogoči ustrezno postavljanje meja. Tudi nekritično popuščanje pripelje do neustreznih meja – občutka vsemogočnosti in prepričanja, da neprimerno vedenje nima (neprijetnih) posledic.
Najstnik
V puberteti in adolescenci vnovič stopi v ospredje osamosvajanje. Takrat pride tudi do dokončne zbistritve identitete, pogosto prek preizkušanja meja in uporništva.
Starši lahko odraščajočemu otroku pomagamo s tem, da mu v skladu z vse večjimi sposobnostmi in samostojnostjo predajamo čedalje več odgovornosti in odločitev, vse do dokončne osamosvojitve, tako čustvene kot tudi življenjske
Zadovoljen zdrav otrok
Zadovoljen zdrav otrok se počuti spoštovan, upoštevan, sprejet in ljubljen, poleg tega je stabilen in uravnotežen. Če želimo, da naš otrok postane takšen, potrebuje dovolj varen odnos navezanosti s starši. Tak odnos se lahko ustvari le med otrokom in staršem, ki se lahko osredotoči nanj in na njegove potrebe. To pomeni, da starši zmoremo iz otrokovih besednih in nebesednih sporočil prepoznavati, kaj potrebuje in kaj zmore – ter se znamo na to ustrezno odzivati. Varen odnos pomeni, da starši otroka čustveno sprejemamo in se nanj odzivamo, naš odnos do njega pa mu zagotavlja stalnost, konsistentnost, spoštovanje, upoštevanje različnosti in podporo samostojnosti.
To pomeni, da imamo starši otroka radi tudi takrat, ko ne uresniči naših pričakovanj, kadar nas razočara ali ujezi ter mu oboje – ljubezen in nestrinjanje – tudi jasno pokažemo.
Pri tem je pomembno, da postavljamo jasne in konsistentne meje ter zahteve, ki jih otrok že zmore samostojno izpolniti. Starši moramo znati podpreti otroka in ga ne ovirati tudi pri interesih in ciljih, ki so drugačni od naših pričakovanj in ciljev, da torej zmoremo sprejeti ter podpreti otrokovo različnost in individualnost.
Otrok potrebuje naše zaupanje, tako vanj kot v njegove zmožnosti, zato ne odstranjujemo vseh ovir, na katere naleti, in tudi namesto njega ne bijemo njegovih bitk. Če bo to otrok počel sam in se bo lahko pri tem posvetoval z nami, si bo tako gradil samozaupanje in samostojnost. Starši imamo pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove pozitivne samopodobe. Otrok se bo namreč imel rad ter se cenil in spoštoval samo, če bo vse to – ljubezen, pozitivno vrednotenje in spoštovanje – prejemal od nas, staršev.
Takšen otrok se ne bo bal preizkušati, se izražati čustveno, intelektualno in ustvarjalno, se bo znal postaviti zase, uveljavljati, sodelovati, se povezovati, ceniti in sprejemati druge, jih imeti rad in se navezati. Znal pa bo tudi delati napake, se iz njih učiti in jih popravljati.
TAK OTROK BO ZDRAV, SREČEN IN ZADOVOLJEN OTROK TER BO ODRASEL V ZDRAVEGA, SREČNEGA IN ZADOVOLJNEGA ODRASLEGA!
Uredništvo Nest Kind
