Porod, kot sem si ga želela !

Prispela sva, končno, se mi je zdelo da se voziva že celo večnost. Na aplikaciji vidim, da so sedaj popadki že na tri minute. Megleno vidim obris stavbe, ki se mogočno vzpenja pred nama. Pozvoniva, saj je bila ura krepko čez polnoč in odpret nama pride prijazna medicinska sestra, ki naju pospremi v nekakšno sprejemno sobo. Tam se sproščeno pogovarjamo, izpolnim potrebne papirje, medicinska sestra (babica) s kardiografom preveri stanje otrokovega pulza, mi zmeri pritisk, stehta ter ročno strokovno preveri koliko je odprt maternični vrat, kar je bilo malo neprijetno, ampak je šlo.

Nato naju pospremi v prijetno oranžno sobo, ki s svojo intimno svetlobo, udobno zofo, slikami na steni daje občutek domačnosti bivanja v dnevni sobi in nama pojasni, da naj malo počakava, da pripravijo sobo za porod v vodi ter da pride zdravnica. Čez nekaj časa naju zdravnica prijazno povabi v porodno sobo, skupaj gremo skozi Porodni načrt in najine želje za porod. Ustrezno si urediva svetlobo, prižgeva svečke ter namestiva prijetno glasbo s hipnozo, ki mi je znana, sem čisto sproščena ter umirjena. Medtem popadki že postajajo kar intenzivni, z možem se dogovoriva kakšen signal mu bom dala, ko bom želela da mi masira akupresurno točko na roki med palcem in kazalcem, ki dviguje prag bolečine. Časovno težko opredelim, kdaj točno so mi namestili kardiotokograf ter naredili ponovni pregled, saj mi je čas takrat tekel zelo počasi. Spomnim se trenutka, ko babica reče zdravnici, da sem odprta 10 cm in ji le-ta odvrne, da lahko pripravijo kopel, da se začenja porod. Ves čas se lahko gibam, hodim, kar mi zelo ustreza. Moj zlati mož mi daje za piti kokosovo vodo, za jest proseno kašo z jabolkami, saj imam občutek da sem skoz žejna in lačna. Nežno mi masira akupresurno točko na roki, hrbet, mi pusti, da ga z obema rokama držim, se ga oklepam za njegovo desno roko, ki jo, kot se kasneje izkaže, malo poškodujem, zgleda, kot da bi ga muca pokrampala 🙂

Ko stopim v bano, se uležem v prijetno toplo vodo sem kot prerojena, celotno telo se sprosti, občutno sem drugačna, kar opazijo tudi vsi prisotni v sobi. Mislim, da slišim zdravnico, ko reče »poglejte jo, čisto je drugačna«. Zavem se, da sem že skoraj na cilju, da me čakajo le še iztisni popadki in že bova videla najino punčko. Lahko ležim, sedim, klečim, spomnim se vseh napotkov ginekologinje, vaditeljice joge, akupunktorologinje, globoko zadiham, zaprem oči, razširim in objamem kolena, dam glavo na prsnico ter na znak babice močno potisnem.

Čutim, da sedaj popadki prihajajo zelo intenzivno, kot valovi, mi puščajo zelo malo časa da se nadiham, da si naberem moči. To ponovim parkrat in sem čisto izčrpana, kot da bi tekla maraton. V daljavi slišim babico, ki pravi »če zdaj ne bo šlo, bomo morali ven iz bane in bo rodila klasično na postelji«.

Takrat si rečem, »daj no punca, zdaj pa zberi vse moči, tako daleč si prišla da bi rodila kot si želiš«. Se zavem, da mi res ni lahko, da se muči tudi najina pupika, ki bi že rada prišla k nama. Globoko vdihnem, potisnem močno iz vseh celic svojega telesa, začutim njeno glavico, pritisk in glasove vseh prisotnih.

In prišla je na svet, najina zlata punčka.

Vse je tiho, nič ne joče, babica mi jo takoj položi na golo kožo, na srce. Slišim kako prvič zadiha, kako lepo diši, kak je mehka, topla in nežna, se močno stisne k meni. V tistem trenutku me preplavijo edinstvena čustva vseh teh mesecev, dni, ur, minut, sekund ko je bila v meni. Pogledam svojega moža, ki tudi že joka, srečen reče »pa je prišla najina pupika, ljubica hvala ti, ljubim te«. Par minut nas pustijo same, da se naužijemo, nato pa zlezem ven iz kadi, potipam popkovino, ki še utripa, vez ki naju je tako dolgo povezovala in se ji v mislih zahvalim za vse.

Babica pripravi vse kar je potrebno, da lahko opravi poseg odvzema matičnih celic in popkovine. Dovoli da mož prereže popkovino, da v njo stečejo še zadnja hranila. Babice diskretno pospravijo nujne stvari in se umaknejo iz sobe, nas pustijo same. Hormoni sreče divjajo, brezmejna ljubezen je v zraku, čas se je naenkrat ustavil. Izabelo pristavim k desni dojki, takoj prime bradavico, začne sesati in v njo steče kolostrum (mlezivo) – vsebuje življenjsko pomembna protitelesca, ki ji bodo zagotovila odpornost proti številnim mikroorganizmom.

Nežno me gleda v oči, kot bi želela reči »mamica hvala ti za vse, za vso ljubezen, skrb, življenje. Tukaj sem, sad vajine ljubezni«. Takšnih občutkov ti ne more dati noben na svetu. Na meni počiva bitjece, tako krhka, nebogljena, popolnoma odvisna od mene, ne morem verjeti kakšna čustva me oblivajo, kako močna je ta najina vez. Z možem se pogledava in se zaveva, da nisva več sama, zdaj smo postali družina, odgovorna sva še za en mali srček, ki nama pomeni vse na svetu. Iskrena hvala iz dna srca možu, ki mi je bil v veliko psihično in čustveno podporo, brez njega bi bilo dosti težje. Iskrena hvala vsemu osebju Porodnišnice Ptuj (zdravnica, babice), ki nam je omogočilo čudovit, nepozaben, popoln porod. Resnično so drugačni, se trudijo za porodnice, da nam omogočijo čim lepše porodno doživetje.

Nato sledi točkovanje Izabele po Appgarjevi lestvici, kjer doseže točke 9 in 10. Prosiva babice da je danes še ne umijejo, saj vemo kako pomembno je, da ostane verneks na koži čim bolj dolgo, da lahko še zadnja hranila, vitamini prodrejo v njo. Od takrat dalje smo neločljivi, pri vseh pregledih in meritvah sva zraven, ne pustiva je same niti za sekundo, ona je najin mladiček.

Zdravnica in babice upoštevajo vse najine želje v Porodnem načrtu in sva jim neizmerno hvaležna za vse, ne dajo ji antibiotičnih kapljic v oči, za katere vemo da se dajejo rutinsko, tudi ji ne dajo injekcije vitamina K, saj sva ga prinesla s seboj. Udobno se namestimo v svoji bolniški sobi, kjer smo sami kot družina dva dni in Izabela spi zraven mene. Ne moreva se je nagledati, tako je ljubka, nežna, nebogljena. Po jutranji viziti nas pošljejo domov, saj sva jaz in Izabela zelo v redu, tkiva se mi s pomočjo homeopatskih granul Arnica montana hitro celijo in ni nobene potrebe, da smo še v porodnišnici.

Predajo nam paket za novorojenčka in nam zaželijo vse lepo in dobro. Poslovimo se od prijaznih babic in zdravnice, še posebej nam bo ostala v spominu babica Ana s svojimi nasveti, ki stopi tudi kdaj na alternativno stran.

Uredništvo Nest Kind