Očetova zgodba o nosečnosti

Kdaj se odločiti za otroka, kdaj je pravi čas za to odločitev ? Nikdar.

Pomembno je, da se najdeta dve osebi, ki se dovolj ljubita in spoštujeta. Med njima tako nastane močna zveza, se odločitev otrok zgodi sama. Tako je najbolj naravno, spontano. Sam sem pri sebi začutil, da je to čas ko sem spoznal svojo »sorodno dušo«, z njo preživel nekaj časa, jo spoznal, se zaljubil, začel ljubiti.

Ko sva prvič prišla na temo otrok, mi je bila do tega trenutka tema naenkrat povsem jasna, ja seveda, otrok. Iz moje strani se je brez večjih načrtov, brez skrbi, povsem sproščeno začela nova pot v mojem življenju. Do te točke je bilo moje življenje samo moje, moja dejanja in odločitve pa niso imele posebnega vpliva na druge osebe. Moški pač.

Odločitev za ustvarjanje je sicer na tej točki moji ženi pomenila povsem drugo zgodbo, a sem to vzel kot normalno, nisva si nasprotovala. Vloge so bile pri nama od štarta že jasno določene, kdo je moški in kdo je ženska v najinem malem vesolju. Dejstvo, da bo ona nosila otroka, da bo ona mama, vse s tem povezano je bilo za mene jasno kot beli dan. Najverjetneje me tudi posledično ni preveč premaknilo, ko sem s prijatelji o tej odločitvi debatiral in mi je praktično vsak rekel isto: » Joj, otroka boš imel«. Tukaj sem se čutil dovolj močnega in zrelega, da me ta odločitev ni pahnila v evforijo ali pa da bi me lahko preplavili občutki strahu, negotovosti. Za mene je bila odločitev rešena.

Po parih mesecih od skupne spontane odločitve se je nekaj spremenilo. Na potovanju po Siciliji je moja žena iz danes na jutri začutila, kot da bi ji nekdo odrezal noge pod nogami. Ta njena sprememba me ni niti malo spomnila na to, da bi lahko ena taka odločitev telesno tako zelo vplivala na človeka. Prav tako nisem niti enkrat pomislil, da bi lahko bili vsi znaki, ki jih je kazala znaki za to, da se je najina odločitev že spremenila v dejstvo. Po vrnitvi domov je moja draga sicer bila nekaj dni po prihodu videti bistveno bolje, kar je bilo zame na tej točki tudi to. Mogoče je bila kriva hrana, drugo okolje, zavite ceste … Za tisti čas žal ne znam realno oceniti koliko časa je minilo od spontanega spočenjanja otroka, a moja ljubljena je bila zaradi zunanjih vplivih vedno bolj negotova. Vprašanja, ali nama bo uspelo spočeti otroka so bila vedno pogostejša in nazadnje se je že odločala za pregled pri specialistu za zanositev. Meni so bila namigovanja k nezmožnosti ustvariti novo življenje povsem odveč, saj sem globoko v sebi trdno verjel, da sem tega zmožen in se tudi bo, ko bo seveda pravi čas za to, to tudi zgodilo. In se tudi je.

Zaradi nedosegljivosti na telefon sem sredi sestanka prejel sms z novico. Novico o tem, da je moja ljubljena noseča. Pomeni, da bom tudi zares oče, ne samo v mislih, ne samo v pogovoru, povsem in čisto zares. Ko sem prišel domov, mi je pokazala črtice, ja – tiste modre črtice, ki pomenijo samo eno, otrok. No, in se je samo najina skupna pot končala, končalo se je tudi življenje, ki sem ga do sedaj poznal.

Začelo pa se je povsem drugo življenjsko obdobje, obdobje DRUŽINE.

Čeprav še na začetku nisem čutil neke večje povezanosti s tem, je bil občutek pozitiven. Ni me bilo strah, ni bilo pomislekov. Trdno odločitev so sedaj podkrepila še dejstva, sicer še samo kot izvid testa, a vendarle. Meseci so bežali kot dnevi in njeno nosečnost sem spremljal kot en film, v katerem igram samo vlogo statista. Svet se je vrtel okrog enega trebuščka, ki je postajal iz dneva v dan večji. Videti gibe otroka na trebuščku in slišati bitje malega srčka, je bilo iz dneva v dan nepozabna izkušnja vedoč, da je to del mene in da je samo vprašanje časa, kdaj se bo zgodil prvi vdih tega malega bitjeca.

Vsi pregledi pri ginekologinji, akupunkture, vadba za nosečnice in delavnice za pare so prišli kot povsem normalno. Vso kuhanje in bruhanje njenih najljubših jedi je bilo povsem normalno, nisem se zmenil za drugačnost vsakdanjika. Vse spremembe sem jemal, kot da tako pač mora biti. Veliko časa smo preživeli v naravi, na morju, bili resnično sproščeni in povezani, mirno pripravljali vse za prihod najine punčke. Tako je hitro minil čas, do tistega večera, ko se je začelo dogajati, ko je napočil čas, da se odpravimo v porodnišnico. Vse je bilo že pripravljeno, za vse poskrbljeno. Tudi tukaj sem bil samo neko peto kolo, samo spremljal in pomagal.

Do tega trenutka, ko sva se odpravila v porodnišnico sem imel cel čas občutek, da je vse pod kontrolo in ta kontrola niti ni bila moja skrb. Za vse, predvsem pa zase in za dojenčico na poti je pridno in skrbno poskrbela moja žena. Tudi njej je šlo vse skupaj zlahka od rok, ogromno je brala knjige, hodila vsak dan na sprehode, meditirala, vadila jogo in bila tako mentalno kot tudi fizično dobro pripravljena na porod. Občutek sem imel kot da bi bral kak lažji roman, saj ni imela nobenih posebnih hormonskih nihanj in želja.

 

Uredništvo Nest Kind

Morda vas bo zanimalo

Moja zanositev

Moja zanositev

Vedno bolj pogosto vprašanje med nami, ženskami, kako zanositi ? Vsaka ženska v življenju se vsaj enkrat to vpraša, tudi jaz sem se. Potem sledi napad na internet, iskanje informacij, pa ugotoviš da je dandanes poplava informacij glede zanositve, takšnih in drugačnih...

read more
Moja nosečnost

Moja nosečnost

Nosečnost, sanje (vsake) ženske! Kaj mi pomeni nosečnost? To je bilo za mene edinstveno doživetje, najlepše obdobje v mojem življenju, ko čutiš to malo bitjece, ki raste v tebi, je popolnoma nebogljeno in odvisno od tebe, prvič slišiš utrip srčka, začutiš prve gibe,...

read more
Moj porod

Moj porod

Porod, kot sem si ga želela ! Prispela sva, končno, se mi je zdelo da se voziva že celo večnost. Na aplikaciji vidim, da so sedaj popadki že na tri minute. Megleno vidim obris stavbe, ki se mogočno vzpenja pred nama. Pozvoniva, saj je bila ura krepko čez polnoč in...

read more